PREVOZI, KI SO IZVZETI IZ OBVEZNE UPORABE TAHOGRAFA

Objavil/a Vera Brezovar dne 20. 03. 2026 ob 08:32

Splošne izjeme od obvezne uporabe tahografa, ki veljajo za prevoze med Evropsko unijo, Švico ter državami Evropskega gospodarskega prostora (Islandija, Lihtenštajn in Norveška), v vozilih za prevoz:

  • blaga, pri katerem največja dovoljena masa vozila, vključno s priklopnikom ali polpriklopnikom, presega 3,5 tone,
  • potnikov z vozili, ki so izdelana ali trajno prilagojena za prevoz več kot 9 oseb, vključno z voznikom.

Od 1. julija 2026 se bodo pravila Uredbe (ES) št. 561/06 o času vožnje, odmorih in počitkih voznikov uporabljala tudi za mednarodne prevoze blaga in kabotažo z vozili oziroma skupinami vozil z največjo dovoljeno maso nad 2,5 tone (kombi vozila). V nadaljevanju si poglejmo, kateri prevozi sodijo med izjeme in zanje obvezna uporaba tahografa ni predpisana.

Uredba (ES) št. 561/2006 v 3. členu določa izjeme glede obveznosti spoštovanja najdaljšega časa vožnje in minimalnih počitkov in s tem povezano obvezno uporabo tahografa. Uredba se tako ne uporablja za prevoz po cesti z:

  1. vozili za prevoz potnikov v linijskih prevozih, če linija ni daljša od 50 km. Opomba: to izjemo posebej ureja 2.b člen Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Uradni list RS, št. 45/16 – uradno prečiščeno besedilo, 62/16 – popr., 92/20 – ZPrCP-E, 153/22 in 32/25)
  2. vozili ali kombinacijami vozil, katerih največja dovoljena masa ne presega 7,5 tone in ki se uporabljajo za:
  • prevoz materiala, opreme ali strojev za voznikovo uporabo pri voznikovem delu ali
  • dostavo blaga, izdelanega v okviru obrtne dejavnosti,

le v radiju 100 km od baze podjetja ter pod pogojem, da vožnja vozila ni glavna voznikova dejavnost in da se prevoz ne opravlja za najem ali plačilo;

  1. vozili z največjo dovoljeno hitrostjo, ki ne presega 40 kilometrov na uro;
  2. vozili, ki jih imajo v lasti ali v najemu brez voznika oborožene sile, civilna zaščita, gasilci in sile, odgovorne za vzdrževanje javnega reda, če se prevoz opravlja kot posledica nalog, dodeljenih tem silam, in je pod njihovim nadzorom;
  3. vozili, vključno z vozili za nekomercialni prevoz humanitarne pomoči, ki se uporabljajo v nujnih primerih ali reševalnih akcijah;
  4. specializiranimi vozili, ki se uporabljajo za medicinske namene;
  5. vozili, ki so specializirana za vleko vozil v okvari in delujejo v oddaljenosti 100 km od svoje baze;
  6. vozili, s katerimi se opravljajo preizkusne vožnje za namene tehničnega razvoja, popravila ali vzdrževanja, ter novimi ali predelanimi vozili, ki še niso bila dana v uporabo;
  7. vozili ali kombinacijami vozil z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 ton in se uporabljajo za nekomercialni prevoz blaga; (opomba: vozila za osebno uporabo in ne za uporabo v sklopu izvajanja dejavnosti)
  8. vozili, katerih največja dovoljena masa, skupaj s kakršnim koli priklopnikom ali polpriklopnikom, presega 2,5 tone, vendar ne presega 3,5 tone, in ki se uporabljajo za prevoz blaga, kadar se prevoz ne opravi za najem ali plačilo, temveč za lastni račun podjetja ali voznika, in vožnja ni glavna dejavnost osebe, ki vozi vozilo;
  9. komercialnimi vozili, ki imajo zgodovinski status v skladu z zakonodajo države članice, v kateri se vozijo, in ki se uporabljajo za nekomercialni prevoz potnikov ali blaga.

Pomembno, da upoštevamo dodatno predpisane pogoje

Pri zgoraj navedenih izjemah je zelo pomembno, da za vsako posamezno vrsto prevoza dodatno preverimo tudi posebne pogoje, ki so navedeni pri posameznem prevozu – na primer, kakšna je glavna dejavnost voznika, kaj se šteje za material ali opremo in podobno.

Z namenom jasnejše razlage pravil in čim bolj enotne uporabe predpisov v vseh državah članicah je Evropska komisija izdala navodila oziroma priporočila z naslovom TRACE2 – Učinkovito in usklajeno izvajanje svežnja Mobilnost I. V nadaljevanju povzemam nekatera dodatna pojasnila iz teh smernic. Spodnje dodatne razlage se nanašajo na zgoraj naštete vrste prevozov.

K točki 2:

a) Med izjeme ne sodijo vozila, ki se uporabljajo samo za dostavo blaga na lokacijo, kjer voznik tega blaga ne uporablja pri svojem delu. To odstopanje se nanaša na obrtnike, kot so vodovodarji ali gradbeniki, ali druge strokovnjake, ki s seboj prevažajo »material, opremo ali stroje«. Vendar pa številna, če ne večina teh vozil prevaža tudi svoje zaloge, ki se lahko štejejo le za blago. V primeru, da so ta namenjena za delo voznika, pa vseeno velja izjema.

b) »Obrtno blago« je v tem primeru blago, proizvedeno v manjšem obsegu, kot so ročno izdelani predmeti, izdelani z orodjem ali brez njega, na primer šivanje, tkanje, rezbarjenje, pihanje stekla, izdelava pohištva, peka, lončarstvo itd. Oseba, ki izdeluje te predmete, lahko nato uporabi vozilo za dostavo teh predmetov, bodisi posamezni stranki kot del prodajnih pogojev bodisi na mesto, kjer te predmete prodaja, npr. v svojo trgovino ali na obrtne sejme, tržnice itd.

c) V zvezi z navedenimi izjemami se je treba sklicevati sodbo Sodišča v zadevi C-13/21 - Pricoforest SRL proti Inspectoratul de Stat pentru Controlul în Transportul Rutier, ki pojasnjuje pojem »polmer 100 km od osnove podjetja« kot pojem, ki se nanaša na »ravno črto, ki ne presega 100 km, začrtano na zemljevidu od te osnove in to osnovo povezuje s katero koli točko na krožnem geografskem območju okoli te iste osnove«.

K točki 4: Ta izjema ne velja za gospodarske subjekte, ki so sklenili pogodbo z organi, navedenimi v besedilu, in ki ne opravljajo nalog, dodeljenih tem službam, ali so pod njihovim nadzorom.

K točki 7: Specializirano vozilo za okvare mora biti izdelano ali prilagojeno tako, da omogoča reševanje pokvarjenega ali poškodovanega vozila. Za preverjanje pogoja 100-kilometrskega polmera je treba ugotoviti operativno bazo vozila, da se lahko uporabi oprostitev. V polmeru 100 km se vozilo lahko uporablja za dejavnosti, ki niso povezane z odpravljanjem okvar.

Primer: vozilo, ki je po svoji konstrukciji prirejeno za prevoz pokvarjenih ali poškodovanih vozil se lahko v polmeru 100 km od baze vozila uporablja tudi za prevoz blaga – npr. vozilo, ki ni pokvarjeno vozilo.

Ta tip vozila je lahko opremljen s tahografom, vendar ga v okviru te izjeme ni treba uporabljati.

Za vožnjo, ki presega polmer 100 km, je treba uporabljati tahograf ter upoštevati čas vožnje in počitka od pričetka takšne vožnje.

K točki 9: NDM in vrsta vozila sta razvidna iz dokumentov, ki se nanašajo na vozilo. Pri prevozu ne sme biti elementa najema ali plačila ali lastnega računa, blago, ki se prevaža, pa ne sme biti povezano s trgovino ali dejavnostjo. Vozila, katerih največja dovoljena masa presega 7,5 tone, spadajo v področje uporabe, tudi če so opremljena kot začasni zasebni bivalni prostor in se uporabljajo tudi za nekomercialni prevoz blaga.

Uredba ES št. 561/2006 opredeljuje »nekomercialni prevoz« kot vsak prevoz po cesti, ki ni prevoz za najem, plačilo ali svoj račun, za katerega se ne prejme neposredno ali posredno plačilo in s katerim se niti neposredno niti posredno ne ustvarja prihodek za voznika vozila ali za druge in ki ni povezan s poklicno ali komercialno dejavnostjo.

K točki 10: Lahka gospodarska vozila bodo spadala na področje uporabe Uredbe (ES) št. 561/2006 in bodo morala biti od 1. julija 2026 opremljena s pametnim tahografom različice 2, če njihova največja dovoljena masa, vključno s priklopnikom ali polpriklopnikom, presega 2,5 tone (vendar ne 3,5 tone) in se uporabljajo za mednarodni prevoz za najem ali plačilo.

Ta vozila so oproščena, če prevoz ni opravljen za najem ali plačilo, temveč za lasten račun podjetja ali voznika, in če vožnja ni glavna dejavnost osebe, ki vozi vozilo. Pogoji za prevoze za lastne potrebe oz. za »lastno naravo« ali »lastni račun podjetja« so opredeljeni v točki (v) člena 1(5)(d) Uredbe (ES) št. 1072/2009, in sicer:

  • blago, ki se prevaža, je last podjetja oziroma ga je podjetje prodalo, kupilo, dalo v najem ali najelo, izdelalo, pridobilo, obdelalo ali popravilo;
  • namen vožnje je prevoz blaga v podjetje ali iz njega ali njegovo gibanje znotraj ali zunaj podjetja za lastne potrebe podjetja;
  • motorna vozila, ki se uporabljajo za tak prevoz, v skladu s pogodbeno obveznostjo vozijo zaposleni v podjetju ali so takemu podjetju na voljo;
  • vozila, ki prevažajo blago, so last podjetja oziroma jih je podjetje kupilo z odloženim plačilom ali najelo, vendar pod pogojem, da v primeru najema izpolnjujejo pogoje Direktive 2006/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. januarja 2006 o uporabi vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga; in
  • tak prevoz je samo pomožna dejavnost v okviru celotne dejavnosti podjetja;

Za vse navedene pogoje mora imeti voznik v vozilu dokazila. Vozila lahko uporabljajo le delavci, zaposleni v podjetju. Če prevoznik ni lastnik vozila, se mora v vozilu nahajati tudi pisna pogodba o najemu oziroma zakupu ali lizingu ali drugo pogodbo, na podlagi katere ima pravico uporabljati vozilo.

»Glavna dejavnosti voznika« - Na splošno se šteje, da vožnja ni voznikova glavna dejavnost, če zavzema manj kot 30 % tekočega mesečnega delovnega časa.

K točki 11: »Zgodovinska« vozila pa so opredeljena v zakonodaji vsake države članice. Takšna vozila se ne smejo uporabljati za komercialni prevoz blaga ali potnikov.

Na podlagi 13. člena Uredbe (ES) št. 561/2006 lahko vsaka država članica na svojem ozemlju določi tudi dodatne izjeme. Te bomo predstavili v naslednji številki revije.                                  


Pripravila: Natalija Repanšek, OZS